Spoštovane bralke in bralci Lipnice

Ko sem sestavljal zadnje strani te številke Lipnice, me je znova prehitela misel, ki me vsake toliko preseneti: kako hitro beži čas. Za nami so že velikonočni prazniki, dan žena in materinski dan, na vratih je prvi maj, nekaj pomežikov in smo v poletju. Leto, za katerega bi prisegel, da se je komaj dobro začelo, je v resnici že v svoji tretjini.

Morda je prav takšen trenutek, ko pomlad že zori in iz jutra v dan postajajo topleje, pravi trenutek, da za hip odložimo seznam opravkov, telefon in predal neprebranih sporočil ter se za korak zazremo vase. Ne zato, da bi še kaj novega naredili, temveč zato, da bi preprosto bili. Prav to je navadno najtežje: sprejeti, da trenutek, ki ni produktiven, ni izgubljen.

Čas je v sodobnem tempu življenja postal naš največji sovrag. Pa ne zato, ker bi nam kaj dejansko storil. Čas ni ne dober, ne slab, ne stoji in ne čaka, ne pospešuje in ne upočasnjuje, zanj so naše obveznosti in želje brez pomena. Vselej teče enako. Mi smo tisti, ki smo se mu prenehali pustiti voditi in ga zdaj krotimo z urniki, roki in »še tole moram, pa bom imel čas«. A ta obljuba sebi pogosto ostane neizpolnjena.

Pomlad je naravno povabilo k drugačnemu ritmu. Ne k nedelavnosti, ampak k takšnemu tempu, ki ima prostor za odprto okno, pogovor s sosedom čez plot, večerjo z družino brez pogleda na uro, klic staršem brez razloga, sprehod ob robu gozda. Ljudje, ki jih imamo radi, niso samoumevni, čas, ki ga imamo z njimi, pa je skoraj vedno krajši, kot si priznamo.

Tudi v tej številki Lipnice boste prebrali zgodbe ljudi, ki svoj čas znajo deliti z drugimi, v društvih, pri prireditvah, v šolah in vrtcih, ob zgodbah naših sosedov in sovaščanov. Prav oni so pogosto tihi učitelji ritma, ki ga iščemo sami.

Želim vam prijetno branje, lepo pomlad in predvsem čas, ki bo resnično vaš.

Rok Šavel, odgovorni urednik