Štefan Horvat iz Bogojine že pol stoletja član zelene bratovščine

Lovec po duši in v srcu, na lovu ga spremlja njegov lovski pes nemški žičkodlaki ptičar. Pisalo se je leto 1975, ko je Štefan Horvat iz Bogojine stopil v Lovsko družino Bogojina. Za njegovim polstoletnim lovskim stažem je veliko prehojenih kilometrov s puško ob rami in lovskim psom ob boku. Za lovstvo ga je navdušil oče Štefan, z njim je hodil na lov in mu pomagal pri zimskem krmljenju divjadi že kot petletni deček.

V petdesetih letih je uplenil veliko divjadi, jelenjad, divje prašiče, zajce, fazane, jerebice, na lovnih revirjih Bogojina, Vučja Gomila, Bukovnica in Filovci. V Lovski družini Bogojina je opravljal naloge gospodarja in bil aktiven v Nadzornem odboru. Za svoje delo je prejel številna lovna priznanja, odličja in pokale. Danes je drugi najstarejši član družine, ki letos praznuje 70-letnico obstoja. Kot je povedal, so bili časi nekoč drugačni, pred pol stoletja je bilo na območju družine veliko več divjadi, beseda starejšega lovca na lovu pa je veljala kot zakon. Danes kljub letom še vedno hodi krmit divje živali, v krmišču pogosto sreča divje prašiče, ki prihajajo iz Madžarske.

Njegov oče je dal tudi prve zametke pri organizaciji Hubertove lovske maše pri lovskem domu v Bogojini, ki so jo začeli obhajati s pokojnim rojakom škofom dr. Jožetom Smejem in duhovnikom Jožetom Horvatom. V spomin na očeta Lovska družina Bogojina vsako leto pripravi Štefanov lov. Poleg lovstva je Štefan od leta 1982 tudi član Kulturno umetniškega društva Prekmurski rogisti, kjer igra na lovski rog, veliki parforc. Aktiven je tudi v PGD Bogojina, kot priučeni kuhar pa rad skuha lovski bograč ali bujto repo za lovce in druga društva. Kuharskih veščin se je naučil pri Jožetu Vogrinu iz Ivancev. Po očetovih lovskih stopinjah hodi sin Jože, prav tako član LD Bogojina. Štefan pravi, da še dolgo ne bo »vrgel puške v koruzo«.